2021je bilo leto, kjer nas je večina v sedečih poklicih večino tega kar počnemo, počela prek zaslona. Sam sem naštel točno 130 spletnih sestankov v letu, ki je za nami. Kot sem to omenil prijatelju, ki me zelo dobro pozna, je odgovoril, da bi se moral zamisliti. Namreč, prijatelju sem omenil tudi, da se kar dobro znajdem na teh spletnih sestankih. Da skoraj bolje kot na sestankih v živo. In to ni nujno nekaj normalnega, pravzaprav. Biti bolj prepričljiv prek spletnega sestanka kot v živo. A definicija normalnosti se je v letu 2021 zagotovo spremenila. Dejstvo je, da zame vsi ti sestanki sploh ne bi bili možni, če bi potekali v živo. Tako s stroškovnega kot časovnega vidika. Strošek prevoza na lokacije po Sloveniji in obmejnih regijah, vsekakor ni zanemarljiv. Tudi časovni vidik ne, sploh glede na to, da sam potujem izključno s kolesom in vlakom. Torej, vsaj načeloma je bila moja produktivnost, upoštevajoč vsaj število sestankov, zelo visoka. Kaj so bili torej ključni mejni mojega dela za Mobilitatis Omni v letu 2021?
Okroglo mizo smo pričeli z izjemnim predavanje dr. Janeza Potočnika, so-predsedujočega na Mednarodnem odboru za vire; bivšega evropskega komisarja za znanost in raziskave ter za okolje; partner v družbi SISTEMIQ, ki je predstavil poročilo, angleško A System Change Compass report. Po predavanju smo imeli živahno diskusijo, moje skrbi, da bo premalo vprašanj za dr. Potočnika so bile čisto odveč. Dr. Potočnik je tudi član novo osnovanega MBTT kluba in je prav tako podal čudovito izjavo podpore Murskemu mostu.
Medtem ko je bilo predavanje dr. Potočnika bolj na vseevropski in globalni ravni, sem si sam zelo želel slišati tudi študijo primera z lokalne ravni, Mira Kristana, vodje organizacijske enote za okolje, prostor in podeželje Posoškega razvojnega centra iz Tolmina, o bohinjski železnici. V zavzemanju za to nedvomno najbolj atraktivno železniško progo v Sloveniji, je naš novi kolega Miro Kristan predstavil tudi ponovno vzpostavitev železniške proge med Gorico in Novo Gorico. Kar je vsekakor podoben primer kot je manjkajoči člen med obema Radgonama, Bad Radkersburgom in Gornjo Radgono. Le da čez mejno reko Muro še vedno manjka železniški most. Sam sem imel v mislih sem imel na stotine vprašanj za Mira Kristana, vendar sem seveda moral dovoliti tudi drugim, da postavijo njihova vprašanja.
Vrhunec okrogle mize je bila predaja Deklaracije predstavnikoma obeh odgovornih ministrov, magistri Cornelii Breuß, svetovalki v kabinetu zveznega ministrice Gewessler, zvezne ministrice za varstvo podnebja, okolje, energijo, mobilnost, inovacije in tehnologijo, Zvezno ministrstvo za varstvo podnebja, okolje, energijo, mobilnost, inovacije in tehnologijo na Dunaju ter Alešu Miheliču, državnemu sekretarju na Ministrstvu za infrastrukturo v Ljubljani. Okroglo mizo sem imel priložnost zaključiti s kratko zaključno intervencijo, za kar sem zelo hvaležen.
Pomembno nadaljevanje se je zgodilo še konec meseca maja. Bil sem v Murski Soboti, ko smo vzpostavili intenzivno komunikacijo s Slovenskim veleposlaništvom na Dunaju, ki je pripravljalo dnevni red za prihajajoče srečanje obeh ministrov odgovornih za infrastrukturo, Republike Slovenije in Republike Avstrije na Dunaju. Predali in poslali smo vso dokumentacijo v zvezi z radgonsko železniško progo in njenim manjkajočim členom, mejnim mostom čez reko Muro. Že v začetku poletja me je potem zelo razveselila informacija, da je zvezna ministrica Leonore Gewessler BA obvestila mesto Bad Radkersburg, da bo Republika Avstrija vložila v nadgradnjo proge Bad Radkersburg–Spielfeld-Straß skupaj 109,5 milijona evrov. Glavni cilj je skrajšati potovalni čas na tej 31 kilometrov dolgi progi na pol ure. Tako tudi v Sloveniji nimamo nobenega izgovora več, da ne pristopimo k ponovni vzpostavitvi železniški prometa in nadgradnji proge Ljutomer–Gornja Radgona. In obe sosednji prijateljski državi bi morali nujno pristopiti k obnovi manjkajočega železniškega mostu in tako dokončno znova povezati obe Radgoni in tako ponovno vzpostaviti šele četrti železniški mejni prehod med državama.
Med vsemi temi spletnimi sestanki sem imel poleti in jeseni zelo obetavna srečanja tudi z nekaterimi največjimi in najuglednejšimi gospodarskimi družbami v Sloveniji. S Telekomom Slovenije in družbo DARS ter NLB, med drugimi. Decembra sem imel sestanek tudi z Uradom predsednika Republike Slovenije . Vodja urada dr. Alja Brglez in njen asistent sta predstavljene načrte zelo podprla in zdi se, da se bomo spet srečali v začetku tega leta. Z mano sta delila izkušnjo predsednika Pahorja, ki je potoval z vlakom v Budimpešto (ne tako prijetno, moram povedati) in potovanja z vlakom po Italiji (veliko bolj prijetno). Med drugimi zelo spodbudnimi srečanji so bila tudi srečanja z diplomatskimi predstavniki in predstavnicami Republike Avstrije, Republike Madžarske in Republike Hrvaške . Srečanje z diplomatskimi predstavniki Republike Italije smo morali preložiti.
Strateško je dejstvo, da so vse nove pomembnejše železniške proge v naši soseščini, obnova in zagon nekaterih je napovedana že za letošnje leto 2022, postavljene tako, da skoti Slovenijo kljub tako hvaljeni odlični geostrateški legi pravzaprav ne bo treba potovati. Slovenija in Avstrija imata le tri mejne prehode in en manjkajoči člen na meji čez reko Muro v Gornji Radgoni in Bad Radkersburgu. Dobra novica je, da bo vsaj železniški mejni prehod Šentilj/Spielfeld-Straß v bližnji prihodnosti spet nadgrajen kot dvotirni prehod. Predor Karavanke je prenovljen, vendar le kot enotirni. Železniški mejni prehod na Prevaljah ima velik potencial, saj se v Avstriji gradi nova hitra železniška proga med Gradcem in Celovcem, v Avstriji so jo poimenovali Koralmska . Priložnost navezave na to progo bo zamujena, če železniška proga Maribor—Prevalje ne bo nadgrajena in povezana s to Koralmsko železnico. Na Madžarskem je nadgradnja in elektrifikacija železniške proge, ki bo omogočila hitro povezavo med Dunajem, Bratislavo in Zagrebom mimo Slovenije, med Nagykanizso in Zalaegerszegom napovedana že za leto 2022. Dela in zagovarjanja železnic v Sloveniji in obmejnih regijah za Mobilitatis Omni v letu 2022 je torej več kot dovolj.
Nenazadnje, a zagotovo ne najmanj pomembno, več kot hvaležen sem moji življenjski sopotnici, Lori, za vso njeno materialno in moralno podporo, brez katere moje delo za Mobilitatis Omni ne bi bilo mogoče.
